Vedenje
Vedenje
Vsi organizem ponavadi težijo k ravnovesju, homeostazi. Ko se pojavi nekaj grozečega, pošljejo možgani po telesu vse vrste alarmov in tako postanemo hiper vzburjeni (stanje hiper vzburjenosti je značilno pospešeno bitje srca, potenje, sprememba v pozornosti in senzorični zavesti (iščemo točno določene namige, ipd.) in čutimo strah ali jezo), da bi preživeli (bori se ali beži). V večini primerov si po takšnem stanju opomoremo kmalu po dogodku in se vrnemo nazaj v homeostazo.
Vendar pa po dolgotrajni in/ali ponavljajoči se izpostavljenosti travmatičnim dogodkom (travmatični dogodki nosijo sebstvo nevarnosti, saj vključujejo grožnje smrt in/ali resno poškodbo) se uravnoteženo stanje ne zmore ponovno vzpostaviti, organizem pa tako ostane v podaljšanjem stanju “rdečega alarma” (alostaza, alostatska preobremenitev), čeprav se je kriza že dolgo nazaj končala.
V tem stanju povečane budne čuječnosti so ponovno doživljanje travme, izogibanje čemurkoli kar spominja na travmo in simptomi hiper vzburjenja, dinamično medsebojno povezani v smislu poskusa iskanja stabilnosti in uravnoteženosti izhodiščne točke, oziroma vrednosti.
Image source: https://freesvg.org
Kaj to pomeni za vas in za osebo za katero skrbite?
Na primer, opomnik na travmatični dogodek, npr. gledanje posnetkov spolne zlorabe, bo sprožil spomine na travmo (ponovno doživljanje), kar bo posledično aktiviralo fiziološki odziv „bori se ali beži“ s spremembo srčnega utripa in afekta (močno povečana vznemirjenost, povečan občutek ogroženosti).
Neprijetnost doživljanja občutkov vodi v zavestno prizadevanje nerazmišljanja o travmi, ali pa o drugih strategijah spoprijemanja s travmo, kot je npr. zloraba alkohola (izogibanje).
Osebe s PTSM, ki so v tem stalnem stanju preživetja so ves čas na preži, vznemirjajo jih spomini in fizične reakcije, ki jih ne morejo nadzorovati. Imajo težave s spanjem, zlahka postanejo razdraženi in se pogosto počutijo bolje, ko so sami, odmaknjeni od sveta.