Source: https://www.pexels.com/
Skrb za nekoga z demenco je lahko izpolnjujoče, lahko pa je tudi težko, naporno, osamljeno, včasih celo prenaporno in preobsežno. Ker se potrebe oseb z demenco pogosto spreminjajo, se bodo lahko srečali s zelo različnimi čustvi. Občutki, ki jih pogosto doživljajo družinski člani in negovalci oseb z demenco, so zlasti občutki krivde, žalosti, izgube in jeze.
Bes
Popolnoma normalno je počutiti se frustriranega in jeznega: jeznega zaradi tega, da je treba skrbeti za nekoga, jeznega na druge, ki ne pomagajo, jeznega na osebo z demenco in jeznega na podporne službe in storitve.
Občutki tesnobe, frustracije, krivde, utrujenosti in dolgočasja so povsem običajni.
Pomembno je, da se o svojih občutkih lahko pogovorite z nekom, na primer z zdravnikom.
Žalost in izguba:
Žalost je čustven odziv na izgubo. Izguba lahko nastane iz več razlogov, kot npr. prekinitev zveze, selitev, slabšanje zdravja, ločitev ali smrt. Če nekdo, ki nam je blizu postane dementen smo soočeni z izgubo osebe, ki smo jo poznali doslej in odnosom, ki smo ga imeli z njo. Ljudje, ki skrbijo za zakonca so žalostni, ko izgubijo prihodnost, ki so jo nameravali preživeti skupaj z njim. Žalost je zelo individualen občutek in ljudje jo lahko občutijo na različne načine, v različnih obdobjih. Ni pa nujno, da sčasoma ta občutek ošibi.
Source: https://www.pexels.com
Krivda
Ponavadi oseba občuti krivdo v naslednjih primerih:
za način ravnanja z osebo z demenco v preteklosti,
se sramuje neobičajnega vedenja sorodnika,
izgubi živce ali se počuti krivo, če noče prevzeti odgovornosti za osebo z norostjo.
če mora oseba z demenco v bolnišnico ali dom za ostarele, kljub temu, da je storila vse, da bi jo lahko obdržala doma.
za pretekle obljube, kot npr. ”vedno bom skrbel zate”, in jih ne uspe izpolniti