Najvišji odstotek motenj hranjenja se zgodi sredi adolescence, zato starši in drugi ožji družinski člani pogosto prevzamejo vlogo oskrbovalcev/negovalcev. Družina, ki se sooča z motnjo hranjenja njenega člana, postane komunikacijski prostor, kjer domujejo boleča tišina, obtožbe, občutki krivde in pogoste obljube sprememb. Zaradi tega naj bi družina ne čutila krivde zaradi bolezni, ampak priznala svojo odgovornost pri reševanju le-te. To priznanje družine o udeleženosti in ne vzroka bolezni, je del bolnikovega procesa zdravljenja.
Prvi korak, ki ga naj naredi družina, je pogovor s oskrbovancem o nezdravih navadah, ki lahko privedejo do prehranskih motenj in posledično do negativnega vpliva na zdravje, delo, študij, odnose, itd.
Source: https://www.pexels.com