Stigma

Stigma

Stigma je socialni pripis lastnosti, vedenja ali statusa, ki je v določeni meri socialno nezaželjen! Kot takšna povzroči, da se posameznik uvrsti med nezaželene, zavrnjene osebe.

Toda stigma, povezana z duševno boleznijo, ni povezana zgolj s pacinetom! Tudi družine oseb s težavami v duševnem zdravju se soočajo s stigmo, ta ko da so stigmatizirane. .

Negovalci oseb s simptomi duševnih bolezni se težko izognejo stigmi.

Pogosto skrbniki sami zaznavajo to stigmo ali celo verjamejo, da si zaslužijo diskreditacijo iz različnih razlogov. Kako se skrbnik odziva na stigmo, ki dejansko obstaja ali pa je le izmišljena, lahko vpliva na kakovost njihovega življenja in na nego, ki so jo zmožni nuditi svojcu.

Ta vrsta stigme se pojavi takrat, ko je oseba stigmatizirana zgolj zaradi svoje povezanosti ali podobnosti z stigmatizirano osebo. Asociativna stigma je lahko zunanja, kadar družba stigmatizira družino duševno bolne osebe. Lahko pa je tudi notranja, ko družina duševno bolne osebe verjame temu napačnemu dojemanju duševne bolezni in pričakuje stigmatizacijo.

Družine oseb z duševnimi boleznimi se pogosto počutijo stigmatizirane zaradi dojemanja, da je duševna bolezen genetska ali dedna. Slednje izhaja iz pomanjaknja znanja o duševnih motnjah, tako med negovalci kot nasplošno v družbi. Medtem, ko so nekatere bolezni lahko dedne, se lahko, ali pa tudi ne, pojavijo med sorodniki. Negotovost o lastnem zdravju in skrbmi zaradi možnega pojava duševne bolezni, posledično spodbudi strah in negotovost.

Najbolj zaskrbljujoč stranski učinek stigme je, da skrbniki duševno bolnih družinskih članov zamujajo z zdravljenjem zaradi strahu, ki bi jih označil za družino z duševno boleznijo.

Stigma lahko povzroči velike psihične stiske pri negovalcih in pri ljudeh z duševnimi boleznimi. Stiska se lahko pojavi zaradi skrbi po ohranjanju svojega mesta v družbi, v  razširjeni družini ali pa med prijatelji. Takšna psihološka stiska lahko vpliva na duševno zdravje negovalca.

Socialna izključenost lahko zgodi s strani skrbnika ali družbe.

Zaradi strahu pred stigmo se družine oseb s težavami v duševnem zdravju pogosto samoizolirajo od svojih socialnih krogov. Medtem, ko se nekateri popolnoma umaknejo in ne gredo več ven, drugi izključijo osebo s težavami v duševnem zdravju iz družabnih srečanj, kot so poroke in zabave, ter se izogibajo razpravljanju o tem v javnosti. Ta izolacija pacienta oropa možnostmi prehoda k okrevanju s kontakti in podporo družine in prijateljev.