Na osebo usmerjen pristop pomeni, da tisti, ki sodelujejo pri skrbi za posameznika, pri razvoju načrta oskrbe upoštevajo posebne potrebe, in želje posameznika. Cilj pristopa osredotočenega na osebo, je omogočiti osebi z MDR, da se vključi v odločitve, ki vplivajo na njeno življenje. Obstaja nekaj dokazov, ki nakazujejo, da lahko pristopi, osredotočeni na osebo, pomagajo izboljšati odnose in socialne interakcije, povečati neodvisnost in izboljšati splošno kakovost življenja oseb z MDR. Negovalci/oskrbovalci lahko podpirajo svojo ljubljeno osebo, da sodeluje z zdravniki, razvijejo načrt, osredotočen na osebo, ki je prilagojen njihovim individualnim potrebam, željam in sposobnostim. Ta načrt mora odražati tisto, kar jim je pomembno, postaviti realne cilje in ter določiti način za merjenje napredka. Vključevati bi moral tudi prispevke negovalca in drugih družinskih članov. Načrti oskrbe osredotočeni na osebe, bi morali upoštevati, kaj je uresničljivo in dosegljivo glede na vire in storitve, ki so posamezniku na voljo.
Rutine:
Če je mogoče, je koristno dosledno izvajanje rutine. To lahko pomaga zmanjšati anksioznost in izzivalno vedenje, ter povečati neodvisnost ljudi z MDR. Za to je še posebej primerna priprava urnika dogodkov in dejavnosti v posameznem dnevu.Ta je lahko vizualen in ne pisni, če ima oseba težave z opismenjevanjem ali z razumevanjem števil ali koncepta časa. Uporabite posebne simbole, da bodo vedeli, kdaj je čas, da se premaknejo na naslednjo aktivnost. Izpolnitev posamezne naloge ali dejavnosti bo pozitivno okrepila in spodbudila vse udeležene, da se držite urnika. Vključitev izbire dejavnosti v urnik bo pomagala izogniti se monotonosti in povečala nadzor osebe nad njenim dnem.
Minimalizirati izzivalno vedenje:
Ugotovitev sprožilca tovrstnega vedenja bo pomagala reševati nastale težave. Sprememba okolja lahko pomaga zmanjšati takšno vedenje. Na primer, za osebe z MDR, ki imajo težave s senzorično obdelavo, lahko to pomeni zmanjšanje ravni hrupa v domu ali spremembo osvetlitve v hiši, če je to mogoče. Preventivne strategije izzivalnega vedenja lahko vključujejo določitev specifičnih dejavnosti, s katerimi bi posameznika preusmerili, ko bi postal vznemirjen. Negovalci lahko uporabijo različne tehnike sproščanja, kot sta meditacija ali globoko dihanje. Za obvladovanje tovrstnega vedenja se je smiselno povezati tudi z zdravnikom, psihplogom, terapevtom, ipd. Zdravila za preprečevanje tovrstnega vedenja so ponavadi zadnji ukrep, predvsem pa takrat, kadar obstaja veliko tveganje za poškodbe sebe ali drugih. Zdravila je treba uporabljati v povezavi z drugimi strategijami za upravljanje vedenj in jih mora vedno nadzorovati zdravstveni delavec.
https://unsplash.com